Kaj je v tem trenutku zate najpomembnejše v življenju?


Danes smo obiskali muzej Fenix v Rotterdamu, kjer smo raziskovali zgodbe o migracijah in ljudeh, ki so se podali na pot v neznano. Najprej smo šli v sobo, polno kovčkov. Vsak kovček je predstavljal eno življenjsko zgodbo. 





Na kovčku je bil list z oznako, ki smo ga lahko poskenirali s telefoni, in potem smo poslušali glasove ljudi, ki so pripovedovali o svojem življenju in potovanju. Njih samih nismo videli — slišali smo samo njihove glasove, kar je bilo nekaj posebnega. Občutek je bil, kot da smo za trenutek stopili v njihove misli. Bilo je nekoliko nenavadno in ganljivo hkrati.







Zgodbe so segale od leta 1910 do 2022, a čeprav so bile stare več kot sto let, smo v njih slišali nekaj zelo znanega. Vsi ti ljudje so sanjali, upali in iskali nekaj boljšega — tako kot mi danes.




Potem smo si ogledali še umetniške razstave in slike. Videli smo sliko Alberta Einsteina, ki je bil tudi sam migrant, človek, ki je moral zapustiti svoj dom zaradi vojne. Videli smo tudi sliko, ki nas je spomnila na Srebrenico, ter druge podobe, ki prikazujejo bolečino in pogum ljudi, ki so morali bežati. Ena izmed razstav je prikazovala vrata z napisom “For Black Only”, kar nas je spomnilo na obdobje rasne ločitve in diskriminacije. Pogled na te razstave nas je spomnil, da so migracije in neenakosti nekaj, kar se ponavlja v zgodovini, a da lahko iz tega vsi kaj naučimo.





Na koncu smo se povzpeli še na vrh stolpa, od koder smo videli celoten Rotterdam — kot da bi pogledali v prihodnost. Po obisku muzeja smo se odpravili še do trgovin in si ogledali mestno dogajanje.Ta dan nam je ostal v spominu. 





V muzeju Fenix smo se naučili, da ima vsak človek svojo zgodbo, svoje sanje in svoj kovček spominov. In čeprav prihajamo iz različnih časov in krajev, nas vse povezuje isto — želja po boljšem življenju. 


        


           Še naprej raziskujemo mesto,

           sem ter tja prav zvesto!
          Trgovinice, muzeji, galerije...
           na ulicah različne melodije.

  Taxi boat zaman čakamo na pomolu,
medtem pa sanjamo samo še o mehkem stolu.



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Od brezalkoholnih koktejlov do turških porok!

Slika
Danes smo se odpravili na srednjo šolo Zadkine, kjer so nas izjemno prijazno in toplo sprejeli profesorica Linda ter ravnatelj šole. Že ob prihodu smo začutili prijetno vzdušje in dobrodošlico, kar nam je takoj polepšalo dan. Ravnatelj nam je predstavil šolo in obenem povedal tudi zanimivo osebno zgodbo iz svojega življenja.  Povedal nam je, da je pri šestnajstih letih začel delati prek študentskega dela, saj je želel pridobiti izkušnje in izboljšati svoje znanje jezikov – nemščine, nizozemščine in angleščine.  Ker je dobro obvladal vse tri jezike, so mu kmalu ponudili priložnost, da začasno nadomesti vodjo oddelka, ki je bil bolan. Čeprav je bil takrat mlad in brez večjih izkušenj, se je odločil poskusiti.  Njegova zgodba nas je res navdušila, saj nam je pokazala, kako pomembno je znanje jezikov in pogum, da sprejmeš izzive. Z zanimanjem smo poslušali in se zavedali, da se prav z izmenjavami, kot je Erazmus+, učimo ne samo o stroki, ampak tudi o življenju, komunikaciji i...
Preberite več

Nizozemska, smo že tu!

Slika
  Naša pot na Nizozemsko se je začela zelo zgodaj zjutraj – ob 3.45 izpred šole. Od tam nas je kombi prepeljal do letališča v Zagrebu, kjer smo oddale prtljago in opravile prijavo na let. Ker smo do vzleta imele še dobro uro časa, smo šle skozi gradivo za predstavitev naše šole.  Na letalu smo po vzletu vse po malem zadremale – bolj ali manj vse do pristanka v Eindhovnu.   Do hotela smo imele organiziran prevoz, a smo hitro ugotovile, da nas bo pobral šele nekaj čez enajsto.   V tisti prosti uri, ko smo čakale prevoz, smo pomalicale, kar smo imele s sabo.   Večino poti do hotela po »razburkani« cesti smo v kombiju prav tako dremale – kolikor je bilo seveda mogoče. Takoj ko smo izstopile, smo se želele prijaviti v hotel, da bi se čim prej namestile v sobe in se malo spočile. Edini problem je bil, da smo se znašle v napačnem hotelu! Na srečo je bil naš pravi hotel samo čez cesto, na nasprotni strani ulice.     Druga ovira med nami in udobnimi s...
Preberite več

Jedli smo surove ribe in pekli pecivo!

Slika
Tokrat smo se prebudili v megleno jutro in pojedli zajtrk. Nato smo se odpravili do šole, kjer nas je pričakala profesorice Linda, ki nas je kot lokalna vodička popeljala po mestu. Na poti do glavne tržnice - Markt Hall - smo si ogledali nekaj slaščičarn in poskusili tudi nekaj njihovih priljubljenih tortic - red velvet, jabolčno in korenčkovo torto.  Na tržnici smo videli različne stojnice s stvarmi, hrano in rožami. Nekaj pogumnih nas je celo poskusilo tradicionalne surove ribe (herring) s čebulo. Nakupili smo nekaj eksotičnega sadja, kot na primer; dragon fruit, sveže datlje, čirimojo in nekatere za posladek tudi grozdje in paradižnik.  Ogledali smo si znamenite kvadratne hiše - Kubuswoningen - poleg tržnice, ki so tudi ena od znamenitosti v Rotterdamu ravno zaradi posebne oblike. Nato smo se odpravili čez mesto nazaj do hotela na krajši počitek pred popoldansko prakso v šoli.  Na praksi smo skupaj z nizozemskimi dijaki pripravili njihove tradicionalne sladice; boterko...
Preberite več