Dijaki (BIC Ljubljana) - program slaščičar in pek, Erasmus+ Nizozemska 2025

Danes smo obiskali muzej Fenix v Rotterdamu, kjer smo raziskovali zgodbe o migracijah in ljudeh, ki so se podali na pot v neznano. Najprej smo šli v sobo, polno kovčkov. Vsak kovček je predstavljal eno življenjsko zgodbo.  Na kovčku je bil list z oznako, ki smo ga lahko poskenirali s telefoni, in potem smo poslušali glasove ljudi, ki so pripovedovali o svojem življenju in potovanju. Njih samih nismo videli — slišali smo samo njihove glasove, kar je bilo nekaj posebnega. Občutek je bil, kot da smo za trenutek stopili v njihove misli. Bilo je nekoliko nenavadno in ganljivo hkrati. Zgodbe so segale od leta 1910 do 2022, a čeprav so bile stare več kot sto let, smo v njih slišali nekaj zelo znanega. Vsi ti ljudje so sanjali, upali in iskali nekaj boljšega — tako kot mi danes. Potem smo si ogledali še umetniške razstave in slike. Videli smo sliko Alberta Einsteina, ki je bil tudi sam migrant, človek, ki je moral zapustiti svoj dom zaradi vojne. Videli smo tudi sliko, ki nas je spomnila n...

Med kruhom i n rjavim sladkornim puhom, smo delali kvašene preste,  preden smo se s kolesi podali na ceste!  Pol skupine nas ne razume.                          V rtijo, vrtijo se naprej naše gume.   Danes smo bili za spremembo v pekarni. Razdelili smo se v skupine po šest - mešani z nizozemskimi dijaki. Skupaj smo po receptu pripravili kvašeno testo, iz katerega smo delali različne izdelke pletenega luksuznega mehkega peciva.  Eno od vrst - zvito v preste - smo še pred zvijanjem dobro pov aljali v rjavem sladkorju. Ena od slanih različic brez sladkorja so bile hrenovke v testu, ljubljanski gumbi in vozle. Zanimivo je, da se v bistvu dijaki na pekovskem programu izobražujejo tako za peke kot slaščičarje. Med tednom se menjajo v slaščičarni in pekarni, medtem ko imajo enkrat na teden dan celo samo za dekoracijo. Tako tudi v pekarni, za razliko od nas, pečejo tudi sladko pecivo. Ko so bili ...

Četrtek - zbudile smo se v lep dan brez megle! S prakso smo ponovno, kakor prejšnji dan, pričele ob 8.30 v slaščičarni.  Ker so nizozemski dijaki okraševali torte za poseben dogodek po njihovo imenovan Dule, smo nekaj malega pomagale, sicer pa opazovale. Medtem, ko so bili tuji dijaki zaposleni, smo se odločile speči nekaj na lastno pest. Spekle smo cookie-brownie.    Po praksi smo imele pol ure odmora za kosilo pred uro angleščine z enim od nizozemskih razredov prvih letnikov. Na uri smo sodelovale v eni od pogovornih nalog, rešile nekaj nalog in splošno spremljale način učenja pri njihovem pouku.    Takoj po angleščini smo se preoblekle za prakso, kjer smo se razdelile v pare in po navodilih delale čokoladne cookie ter še eno vrsto piškotov, ki se jih povalja v kristalnem sladkorju.  Ker so bili recepti v nizozemščini in so nam dijakinje razložile kaj kaj pomeni, smo se sočasno naučile še nekaj nizozemskih besed (npr. sladkor - suiker, sol - zout, moka - ...

Ravno obratno kot včeraj smo danes začeli že v zgodnjih jutranjih urah - 8.30 - In sicer že takoj v slaščičarni. Z nizozemskimi dijaki z dvoletnega programa smo pekli piškote z mandlji. Vmes smo imeli petnajst minutni odmor. V drugem delu prakse je vsak naredil svoje listnato testo - vendar na holandski način!    Presejani moki smo dodali sol in maslo, ki smo ga prej "pretepli", da se je zmehčalo, vendar se pri tem ni topilo (narezali smo ga, ko je bil že v moki). V veliki skledi smo vsemu skupaj primešali vodo in dobro zmešali. Dokončno smo ga pregnetli še na roke. Nakar smo prešli na zlaganje. Pri holandskem načinu listnatega testa na koncu dobimo 15 plasti (medtem ko pri francoskem  načinu - kot delamo pri nas - dobimo 144 plasti). In sicer zlagamo dva krat po pet, preden ga damo počivati v hladilnik za deset minut. Potlej zlagamo še enkrat po pet.   Zanimivo je, da imajo na šoli Zadkine ure prakse organizirane nekoliko drugače kot pri nas; praksa, odmor, praksa, ...

Tokrat smo se prebudili v megleno jutro in pojedli zajtrk. Nato smo se odpravili do šole, kjer nas je pričakala profesorice Linda, ki nas je kot lokalna vodička popeljala po mestu. Na poti do glavne tržnice - Markt Hall - smo si ogledali nekaj slaščičarn in poskusili tudi nekaj njihovih priljubljenih tortic - red velvet, jabolčno in korenčkovo torto.  Na tržnici smo videli različne stojnice s stvarmi, hrano in rožami. Nekaj pogumnih nas je celo poskusilo tradicionalne surove ribe (herring) s čebulo. Nakupili smo nekaj eksotičnega sadja, kot na primer; dragon fruit, sveže datlje, čirimojo in nekatere za posladek tudi grozdje in paradižnik.  Ogledali smo si znamenite kvadratne hiše - Kubuswoningen - poleg tržnice, ki so tudi ena od znamenitosti v Rotterdamu ravno zaradi posebne oblike. Nato smo se odpravili čez mesto nazaj do hotela na krajši počitek pred popoldansko prakso v šoli.  Na praksi smo skupaj z nizozemskimi dijaki pripravili njihove tradicionalne sladice; boterko...

Danes smo se odpravili na srednjo šolo Zadkine, kjer so nas izjemno prijazno in toplo sprejeli profesorica Linda ter ravnatelj šole. Že ob prihodu smo začutili prijetno vzdušje in dobrodošlico, kar nam je takoj polepšalo dan. Ravnatelj nam je predstavil šolo in obenem povedal tudi zanimivo osebno zgodbo iz svojega življenja.  Povedal nam je, da je pri šestnajstih letih začel delati prek študentskega dela, saj je želel pridobiti izkušnje in izboljšati svoje znanje jezikov – nemščine, nizozemščine in angleščine.  Ker je dobro obvladal vse tri jezike, so mu kmalu ponudili priložnost, da začasno nadomesti vodjo oddelka, ki je bil bolan. Čeprav je bil takrat mlad in brez večjih izkušenj, se je odločil poskusiti.  Njegova zgodba nas je res navdušila, saj nam je pokazala, kako pomembno je znanje jezikov in pogum, da sprejmeš izzive. Z zanimanjem smo poslušali in se zavedali, da se prav z izmenjavami, kot je Erazmus+, učimo ne samo o stroki, ampak tudi o življenju, komunikaciji i...

  Naša pot na Nizozemsko se je začela zelo zgodaj zjutraj – ob 3.45 izpred šole. Od tam nas je kombi prepeljal do letališča v Zagrebu, kjer smo oddale prtljago in opravile prijavo na let. Ker smo do vzleta imele še dobro uro časa, smo šle skozi gradivo za predstavitev naše šole.  Na letalu smo po vzletu vse po malem zadremale – bolj ali manj vse do pristanka v Eindhovnu.   Do hotela smo imele organiziran prevoz, a smo hitro ugotovile, da nas bo pobral šele nekaj čez enajsto.   V tisti prosti uri, ko smo čakale prevoz, smo pomalicale, kar smo imele s sabo.   Večino poti do hotela po »razburkani« cesti smo v kombiju prav tako dremale – kolikor je bilo seveda mogoče. Takoj ko smo izstopile, smo se želele prijaviti v hotel, da bi se čim prej namestile v sobe in se malo spočile. Edini problem je bil, da smo se znašle v napačnem hotelu! Na srečo je bil naš pravi hotel samo čez cesto, na nasprotni strani ulice.     Druga ovira med nami in udobnimi s...